Nevarna razmerja: Zveri na našem dvorišču

V 5. stoletju želi nadobudni zdravnik Hipokrat, po številnih poskusih zdravljenja, odkriti kaj je ubilo njegove paciente. Pregleda njihove organe in v njih opazi različno velike, z vodo napolnjene ciste, zato bolezen poimenuje »s tekočino napolnjena jetra«. Že takrat ve, da so v bolezen vpletene živali vendar ne ve kako. Minejo tisočletja in danes vemo, da je takrat Hipokrat odkril pravzaprav dve bolezni, cistično in alveolarno ehinokokozo, ki ju kratko imenujemo tudi ehinokokoza ali mehurjavost in ju pri človeku povzročata pasja in lisičja trakulja. Ljudje se okužimo, če po nesreči pridemo v stik z okuženimi iztrebki prostoživečih (lisice, volkovi, kune, jazbeci) ali domačih mesojedov (pes ali mačka), ki vsebujejo jajčeca trakulj. Tveganje za okužbo lahko bistveno zmanjšamo že samo s tem, da naše pse in mačke redno razglistimo zlasti če lovijo male glodavce ali jedo nepregledano drobovino vsejedov (npr.prašič) in prežvekovalcev. V naši raziskavi smo odgovore iskali neposredno pri naslovniku t.j. lisicah, kunah, volkovih, šakalih, risih in vidri (https://www.mdpi.com/2076-2615/12/17/2223).

S pomočjo molekularnih metod smo ocenili razširjenost trakulje Echinococcus multilocularis (EM), E. canadensis in E. granulosus sensu stricto v blatu prostoživeče populacije lisic, volkov, šakalov, kun, risov, jazbecev in vider v Sloveniji. Prisotnost dednega materiala zajedavca EM smo ugotovili pri kar 29,1 % pregledanih lisic in 18 % pregledanih šakalih, kar nas uvršča v države z visoko pojavnostjo tega zajedavca. Ostalih iskanih vrst trakulj nismo potrdili. Ugotovili smo, da je razširjenost EM povezana z regijo iz katere izvira vzorec, ne pa tudi z vrsto, starostjo ali spolom živali. V osrednji in južni Sloveniji je tako največja prevalenca EM in s tem tudi tveganje za okužbo. Zaradi širjenja habitata in naraščajoče populacije pa menimo, da lahko šakal v prihodnosti postane pomemben vir okužbe z EM.

Avtorji: Petra Bandelj, Rok Blagus, Gorazd Vengušt in Diana Žele Vengušt