V ob- in poporodnem obdobju lahko pride pri kravah do živčno-mišičnih ali vezivno-kostnih poškodb lokomotornega aparata, ki se kažejo v paraplegiji, težkem vstajanju in nestabilni stoji oz. hoji. Najpogosteje so takšna stanja posledica:
- paralize obturatornega živca,
- poškodbe aduktorjev,
- rupture ligamentov,
- dislokacije kosti medenice.
Ena izmed podpornih terapij oz. metod za sanacijo stanja in preprečevanja poslabšanja je fiksacija zadnjih okončin v področju biceljnih sklepov.
Živali je dovoljeno, ob ustrezni diagnozi in terapiji, zadnje okončine oz. področje neposredno nad bicljevim sklepom fiksirati z namestitvijo usnjenih, gumijastih, platnenih ali sintetičnih manšet, ki so med seboj povezane s trakom ali vrvjo. Razpon fiksacije ne sme biti krajši od razdalje izmerjene med kolčnima grčama zdravljene živali in ne daljši od 1 m. Čas zdravljenja ob pomoči opisane metode je običajno 3-6 tednov. Fiksacija zadnjih okončin ni primerna za preprečevanje poškodb zaradi tehnoloških napak, npr. spolzki podi, neprimerne rešetke, kot tudi ne za umirjanje živali med molžo.
Lečeči veterinarji fiksacije ne vpisujejo v Dnevnik veterinarskih posegov, saj jo običajno namestijo rejci sami, večinoma po ustnem navodilu veterinarja že pred prihodom le tega na intervencijo. To je dopustno. Morebitna medikamentozna terapija ob ustrezni diagnozi pa mora biti vpisana v Dnevnik veterinarskih posegov s strani lečečega veterinarja.
