Za študij veterinarstva naj se odloči predvsem tisti, ki ima smisel za živali in goji do njih human odnos, vendar se obenem zaveda vloge veterinarskega poklica pri preprečevanju širjenja kužnih bolezni in prenosa bolezni iz živali na ljudi.
Zakaj postati veterinar?
Zakaj smo veterinarji ključnega pomena?
Vsaka žival si zasluži dostojno življenje.
V Evropi veterinarji skrbimo za 157 milijonov hišnih ljubljenčkov in 360 milijonov rejnih živali, poleg tega pa tudi za divje živali, živali iz živalskih vrtov, akvakulture in čebele, kadar zbolijo, trpijo bolečino ali pa potrebujejo zdravljenje zato, da preprečimo širjenje bolezni.
Delo veterinarjev obsega precej več kot le skrb za živali. Njihovo delo je izjemnega pomena tudi za zdravje ljudi.
Ali ste vedeli, da nevarne okužbe z bakterijami Salmonella, Escherichia coli in Campylobacter pogosto izvirajo od živali? Kar tri četrtine na novo odkritih bolezni pri ljudeh in 61 % vseh kužnih bolezni ljudi se namreč prenaša preko stika z živalmi. Veterinarji spremljamo in testiramo živali na prisotnost tovrstnih bolezni ter s tem zmanjšujemo prenos povzročiteljev bolezni na ljudi in tveganje za njihov vnos v prehransko verigo.
Bilijoni evrov.
Takšen letni doprinos predstavlja delo veterinarjev k evropskemu gospodarstvu. Certificiramo izdelke iz mesa, mleka in rib in omogočamo, da 14 milijonov kmetov na celini lahko z njimi trguje znotraj in zunaj Evrope ter s tem krepimo nacionalno in mednarodno gospodarstvo.
Rejne živali lahko prispevajo k podnebnim spremembam, vendar pa veterinarji nudimo kmetom nasvete za zmanjšanje škode.
Kmetom dajemo podporo, da zdravila za živali in kemikalije uporabljajo odgovorno ter z odpadki ravnajo tako, da ne škodujejo okolju.
Izbruhi bolezni, kot so slinavka in parkljevka, salmoneloza ter BSE, lahko stanejo milijarde in opustošijo kmetijsko industrijo, predvsem pa povzročijo smrt na tisoče živali ter škodijo ljudem.
Veterinarji delamo iz dneva v dan na kmetijah in v klavnicah, da te bolezni odkrijemo ter jih ustavimo.
Kdo naj se odloči za študij?
V skladu z direktivo EU mora biti doktor veterinarske medicine usposobljen za opravljanje vseh veterinarskih dejavnosti.
To pomeni, da mora biti v času študija seznanjen z vsemi teoretičnimi podlagami in praktičnimi postopki, ki mu zagotavljajo to znanje. Doktor veterinarske medicine mora torej biti pripravljen na vse načine dela, od zdravljenja malih in velikih živali do sanitarnega pregleda mesa in živil v obratih živilske industrije.
Za študij veterinarstva naj se zato odloči predvsem tisti, ki ima smisel za živali in goji do njih human odnos, vendar se obenem zaveda vloge veterinarskega poklica pri preprečevanju širjenja kužnih bolezni in prenosa bolezni iz živali na ljudi. Zato se mora zavedati, da je zdravje živali pomembno tudi za zdravje ljudi in da poklic za katerega se usposablja sega od zdravljenja živali, do varovanja zdravja ljudi, od skrbi za varno hrano do varovanja okolja.
Pred odločitvijo za študij mora bodoči doktor veterinarske medicine poznati samega sebe in biti trdno prepričan, da je njegova odločitev za izbrani poklic pravilna:
- ne sme imeti strahu pred krvjo,
- premagati mora odpor do telesnih izločkov, operacijskih posegov, pregledov poškodb, poginulih živali ali razkosanih delov telesa v obratih mesno-predelovalne industrije,
- ne sme se bati živali, vendar se mora zavedati, da so nekatere bolne ali poškodovane živali, ki jih bo moral pregledati in zdraviti lahko tudi nevarne,
- poleg vsega se mora zavedati, da bo v bodočem poklicu nosil velike strokovne, materialne etične in moralne odgovornosti za svoje delo.
Bodoči doktor veterinarske medicine mora biti natančen, imeti mora čut odgovornosti in smisel za točnost, red in disciplino ter sposobnost za samostojno ukrepanje v nujnih in novih situacijah. Tisti, ki bi rad delal na terenu mora biti za tovrstno delo zdravstveno sposoben in zavzet za pridobivanje terenskih izkušenj. Mora biti tudi dovolj komunikativen, samostojen ter psihološko trden, a vendar prilagodljiv v delu z ljudmi. Pomembna sta tudi smisel in sposobnost za raziskovanje. V bodočem poklicu bo potrebna kritičnost do lastnega dela, upoštevanje pravnih podlag in etičnih načel iz področja veterinarstva.
O veterinarski stroki
Naloge, odgovornosti in pristojnosti veterinarske stroke se razlikujejo med posameznimi državami, vendar se v nacionalnih programih veterinarska stroka vedno vključuje v pet glavnih področij:
- državno veterinarsko administracijo za kontrolo bolezni, živalske proizvodnje in veterinarskega javnega zdravstva,
- zaščito okolja in zaščito živali,
- klinično zdravstveno nego živali,
- proizvodnja in trženje farmacevtskih in bioloških preparatov, reja živali, proizvodnja živil in predelava odpadkov (industrija),
- izobraževanje, raziskovanje in drugo.
Nameni veterinarske stroke, ki jih navaja 2. člen slovenskega Zakona o veterinarstvu so:
- varovanje in izboljševanje zdravja živali;
- zaščita zdravja živali pred kužnimi in drugimi boleznimi,
- ugotavljanje ter diagnosticiranje bolezni in zdravljenje bolnih živali;
- zagotavljanje ukrepov za varstvo prebivalstva pred zoonozami, alimentarnimi infekcijami in intoksikacijami s preprečevanjem in zatiranjem teh bolezni in preprečevanjem prenašanja teh bolezni iz živali na ljudi;
- zagotavljanje zdravstvene ustreznosti surovin in živil živalskega izvora, skrb za zdravstveno ustreznost živil živalskega izvora in preprečevanju ostankov škodljivih snovi v živilih živalskega izvora;
- zagotavljanje zdravstvene ustreznosti krme ter skrb za zdravstveno ustreznost krme;
- zagotavljanje zdravstvene ustreznosti vode za napajanje živali in skrbi za zdravstveno ustreznost vode za napajanje;
- zagotavljanje reprodukcije in proizvodne sposobnosti živali z vidika zdravstvenega varstva živali;
- zagotavljanje ukrepov za varstvo okolja pred onesnaževanjem s povzročitelji bolezni, ki se pojavljajo pri živalih ter higienskih razmer in ustreznosti okolja z vidika zdravstvenega varstva živali;
- zaščita živali pred mučenjem in trpljenjem ter skrb za dobro počutje živali;
- veterinarsko izobraževanje, osveščanje in obveščanje prebivalstva.
Zaposlitev
Z diplomo Veterinarske fakultete se doktor veterinarske medicine lahko prijavi na državni izpit, ki ga opravi na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR).
Podrobnejše pogoje o načinu in vsebini državnega izpita za doktorje veterinarske medicine predpiše pristojni minister (Pravilnik o opravljanju državnega izpita za doktorje veterinarske medicine Ur.l. RS 99/01).
Veterinarske dejavnosti, ki jih predpisuje Zakon o veterinarstvu (Ur. L. RS 33/01), lahko opravlja samo veterinar t. j. doktor veterinarske medicine z licenco.
Licence izdaja Veterinarska zbornica v okviru svojih javnih pooblastil. Doktor veterinarske medicine mora za pridobitev licence:
- imeti zaključen univerzitetni študij veterinarstva v Republiki Sloveniji ali priznano tuje izobraževanje,
- imeti opravljen državni izpit ali priznan strokovni izpit,
- biti član Veterinarske zbornice.
Možnosti zaposlovanja so različne
Največ veterinarjev se zaposluje v veterinarskih organizacijah – bolnicah ali klinikah, kjer zdravijo živali, izvajajo programe preventivnega zdravstvenega varstva, skrbijo pa tudi za plemenske živali, njihovo sposobnost za razmnoževanje ter izvajajo umetno osemenjevanje.
Veterinarji se zaposlujejo tudi kot uradni veterinarji na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Možnost zaposlitve nudi tudi opravljanje nadzora kakovosti živil živalskega izvora v klavnicah, predelovalnicah mesa, mlekarnah, predelovalnicah rib in drugih obratih živilsko-predelovalne industrije.
Veterinarji delajo tudi v farmacevtski industriji. Tu opravljajo različna dela v razvoju in kontroli zdravil, ali pa kot zastopniki farmacevtskih podjetij skrbijo za distribucijo veterinarskih ali medicinskih zdravil. Zaposleni so tudi v tovarnah krmil, zavarovalništvu, v zavodih za zdravstveno varstvo ljudi ter v sanitarni in tržni inšpekciji, v veterinarski službi Slovenske vojske in pri Ministrstvu za notranje zadeve.
Približno desetina diplomantov je zaposlena na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer opravljajo pedagoško, raziskovalno in razvojno–operativno delo. Opravljajo tudi diagnostične preiskave z namenom pravočasnega preprečevanja, zdravljenja in izkoreninjanja kužnih bolezni. Zaposlujejo se tudi na drugih visokošolskih ustanovah in na srednjih šolah.
