Virus opičjih koz

Gre za eksotično bolezen, saj je do leta 2003, ko je bil virus vnesen v ZDA veljalo, da se pri ljudeh pojavlja le v določenih delih tropske Afrike. Letos so tudi v Sloveniji potrdili prvi primer okužbe človeka z virusom opičjih koz.

Virus opičjih koz ima zoonotski značaj z zelo širokim naborom gostiteljev. Okužbe se pojavljajo zlasti v področju deževnih gozdov centralne Afrike. Najprej je bil virus ugotovljen leta 1958 na Danskem pri opicah uvoženih iz Konga. Prvi primer opičjih koz pri človeku pa so potrdili v Kongu leta 1970. Rezervoar virusa v Afriki predstavljajo različni divji glodavci in opice. Okužba se na človeka se prenese z direktnim kontaktom z okuženo živaljo ali preko termično neobdelane hrane. Poznano je, da ljudje cepljeni proti črnim kozam blago ali pa sploh ne zbolijo.

Opičje koze so bile potrjene tudi pri činčilah, kuncih, ježih, miših, podganah, vevericah. Literatura opisuje tudi primer opičjih koz pri mački ne pa pri psu. Eksperimentalna okužba morskih prašičkov in zlatih hrčkov je pokazala, da so te živali odporne na okužbo. 

Prisotnost novega virusa v našem okolju lahko vzbudi različne strahove, še zlasti, ker so spomini na epidemijo COVID-19 še kako živi. Nekaj optimizma nam vlivajo podatki o pomembnih razlikah med virusom opičjih koz in virusom SARS-CoV-2:

1. Virus opičjih koz je bistveno manj kužen, za okužbo je potreben testen stik. 
2. Genom virusa opičjih koz je molekula DNA. Za to skupino virusov je značilna bistveno manjša spremenljivost v primerjavi z virusom SARS-CoV-2.
3. Razen v endemičnem območju Afrike, glodavci niso rezervoar virusa opičjih koz.
4. Populacija ljudi starejših od 50 let je cepljena proti črnim kozam in tako dobro zaščitena pred boleznijo opičjih koz.

Ali obstaja nevarnost okužb družnih živali z virusom opičjih koz?

Ameriški Center za nadzor in preventivo nad boleznimi (Center for Disease Control and Prevention, CDC) priporoča veterinarjem, da upoštevajo vse sesalce kot dovzetne za opičje koze. Vzrok za te previdnostne ukrepe je slabo pojasnjena epidemiologija virusa opičjih koz pri živalih, saj ne poznamo rezervoarja virusa, kot tudi ne vseh dovzetnih živalskih vrst in načinov prenosa okužbe. Trenutno je znano, da je dovzetnih za okužbo več vrst primatov in glodavcev.  Prenos virusa z živali na žival je možen preko izdihanih kapljic, aerosola, organskih snovi kontaminiranih z virusom (npr. ležišče živali), tesnim stikom (npr. odrgnjena koža) ali z zaužitjem okuženih živalskih tkiv. 

Evropski center za preventivo in nadzor nad boleznimi (European Center for Disease Prevention and Control, ECDC) je v oceni tveganja navedel, da v Evropi obstaja potencialna nevarnost prenosa virusa opičjih koz s človeka na živali (z nizko stopnjo tveganja). ECDC priporoča vzpostavitev tesnega medsektorskega sodelovanja med organi za javno zdravje in veterinarji z namenom obvladovanja morebitnih okužb hišnih ljubljenčkov in preprečevanje prenosa virusa v populacijo prostoživečih živali.  Do danes ni nobenih poročil o okužbah pri družnih živalih, živalih za rejo in prostoživečih živalih v EU. 

ECDC okuženim ljudem priporoča, da ostanejo v izolaciji, dokler se izpuščaj ne zaceli popolnoma ter se v tem obdobju izogibajo stikom z družnimi živalmi. 

Viri:

https://www.ecdc.europa.eu/sites/default/files/documents/Monkeypox-multi-country-outbreak.pdf

https://www.cdc.gov/poxvirus/monkeypox/veterinarian/transmission.html
 

Več informacij na povezavi.