Kakšne poti endocitoze uporabljajo herpesvirusni, s proteinom G sklopljeni receptorji in kako jih ugotavljamo?

Poti endocitoze

Metode za preučevanje endocitotskih poti herpesvirusnih, s proteinom G sklopljenih receptorjev.

V sesalskih celicah so fiziološki in patološki procesi uravnavani z G-proteinom sklopljenimi receptorji (GPCR), obsežno družino receptorjev, ki so večinoma izraženi na celični površini. Zanimivo je, da so različni herpesvirusi tekom evolucije prevzeli gene za nekatere od teh receptorjev (virusni GPCR-ji; vGPCR), ki virusom med okužbo koristijo za preživetje in obstoj v okuženem organizmu. Virusi te receptorje uporabljajo za izogibanje imunskemu sistemu, vstop v celico in transformacijo okuženih celic, kar pomaga pri vzpostavitvi vsesplošne in vseživljenjske infekcije. Pri prenosu signala v celico endocitoza receptorjev igra ključno vlogo. Je poglaviten proces, ki je vključen v prerazporeditev številnih zunajceličnih in transmembranskih molekul s celičnega površja v njeno notranjost, kar omogoči komunikacijo znotraj celice ter odzivanje celice na dražljaje iz zunanjega okolja, prenos signalov v celico ter ohranjanje homeostaze. vGPCR-ji so bili pred kratkim prepoznani kot potencialne tarče za zdravila, kar so pokazali na primeru receptorja US28, pri katerem je konstitutivna endocitoza ključen mehanizem za selektivni prenos zdravila v okuženo celico. V članku smo pripravili pregled endocitotskih lastnosti vGPCRjev ter metod, ki se uporabljajo za njihovo študijo. Z nekaterimi novimi pristopi smo v članku tudi prikazali konstitutivno endocitozo receptorjev BILF1, kodiranih v humanem in prašičjih γ-1 herpesvirusih ter predstavili motive vGPCR-jev, ki pomembno vplivajo na njihovo endocitozo. Ker so vGPCR-ji izraženi samo na površini okuženih celic predstavljajo pomembno potencialno tarčo za protivirusna zdravila. S pridobivanjem podatkov o njihovem znotrajceličnem prenosu signala in procesu endocitoze napredujemo pri odkrivanju njihovega terapevtskega potenciala.

Endocitotske poti