Smernice za delo s prosto živečimi sesalci med pandemijo COVID-19

Virus SARS-CoV-2 se je leta 2019 pojavil kot virus, ki je nevaren predvsem za ljudi. Virus naj bi sicer izviral iz živali, vendar prvotni rezervoar virusa in morebitni vmesni živalski gostitelji še niso povsem raziskani. Verjetno je, da bo z leti oslabljen virus SARS-CoV-2 postal stalno prisoten med ljudmi in bo tako potencialno nevaren tudi za prosto živeče živali, podobno kot se lahko z ljudi na živali prenašata tuberkuloza in influenca. Do sedaj so znani so številni primeri naravnega prenosa virusa SARS-CoV-2 s človeka na živali kot so mačke, psi in kune, pa tudi nekatere divje živali v živalskih vrtovih (gorile, levi). Vsi ti prenosi so se zgodili ob tesnem stiku živali z okuženimi ljudmi, prenos virusa na prosto živeče živali pa še ni bil opisan. Tak prenos pa lahko predstavlja potencialno nevarnost, saj bi lahko katerakoli vrsta prostoživečih živali, ki bi po prenosu postala rezervoar za virus SARS-CoV-2, predstavljala tveganje za ponovne vnose virusa med ljudi, tveganje za prenos SARS-CoV-2 na druge živalske vrste in tveganje za negativen odnos do take živalske vrste. V nadaljevanju zato podajamo kratka priporočila za ravnanje s prostoživečimi sesalci med pandemijo bolezni COVID-19.

Zmanjšanje stikov z živalmi

V skladu z etičnimi priporočili za delo z divjimi živalmi naj se dosledno upošteva pravilo trije „R“ (3R). Pri stikih s prostoživečimi živalmi je priporočeno uporabljati alternativne metode, ki ne zahtevajo neposrednih stikov s prosto živečimi divjimi živalmi (npr. vzorčenje okolja, nadzor na daljavo). Čimbolj je potrebno zmanjšati število živali, potrebnih za izvajanje dela, ter izboljšati metode rokovanja z živalmi in tako odpraviti morebitne negativne vplive na posamezno žival ali na populacijo živali. 

Ocena tveganja

Virus SARS-CoV-2 bo verjetno endemičen v populaciji ljudi, zato bo tveganje za prenos virusa na prosto živeče sesalce stalno prisotno. Ugotovljeno je, da se okuženost med ljudmi na različnih območjih spreminja in s tem tudi tveganje za prenos na dovzetne prostoživeče živali, kar zahteva stalno prilagajanje ocene tveganja. Z večanjem števila okužb med ljudmi, se zviša verjetnost, da bo vsaj ena oseba v terenski ekipi okužena (lahko brez simptomov). Dejstvo, da je veliko okužb ljudi brez simptomov, povečuje tveganje za prenose virusa na dovzetne prostoživeče živali. Pred vsakimi tesnimi stiki s prostoživečimi živalmi je zato potrebno pripraviti oceno tveganja, da zmanjšamo možnost prenosa na minimum.

Zaščita pri delu

Če razmere dovoljujejo delo s prosto živečimi sesalci, mora terenska ekipa z uporabo ustrezne zaščitne opreme in izvajanjem ukrepov za biološko varnost čim bolj zmanjšati tveganje za prenos SARS-CoV-2 na dovzetne prostoživeče živali. Ti vključujejo striktno uporabo rokavic, mask in druge zaščitne opreme, razkuževanje rok in orodja in podobno.

Vir in dodatne informacije: OIE