Kdo sodeluje z dopaminskim receptorjem tipa 2 in kaj to povzroči? Kako nanj vplivajo nekatera njegova lastna zaporedja?

Raziskava preučuje vlogo različnih vrst evolucijsko ohranjenih retencijskih motivov dopaminskega receptorja tipa 2 (D₂-R) in beljakovin, ki so z njim v interakciji ter imajo vpliv na njegovo lokacijo in promet v celici. D₂-R spada v številčno družino z membranskih, z G-proteinom sklopljenih receptorjev (GPCR). Poznani sta dve izoobliki, kratka (D_2S-R) in dolga (D_2L-R), ki se razlikujeta po svoji znotrajcelični lokalizaciji in funkcionalnosti, saj se D_2L-R v večji meri zadrži znotraj celice, večinoma v endoplazemskem retikulumu (ER) in zato zdravilom ni dostopen kot potencialna tarča za zdravila. Ti motivi lahko vplivajo na izstop D₂-R iz ER in vplivajo na njegovo izraženost na celični površini ter znotrajcelično lokalizacijo, zato imajo tudi vlogo pri funkciji znotrajceličnega prenosa signala preko D₂-R, vezavi ligandov in morebitni dimerizaciji receptorjev.

Predstavljeni so tudi naši, nedavno s pomočjo bioinformatike, pridobljeni podatki o potencialnih novih partnerjih za interakcijo s tretjo znotrajcelično zanko D₂-R. Opisani motivi in DRIP so zelo pomembni in imajo vpliv na patofiziologijo več bolezni, kot so Parkinsonova bolezen, shizofrenija, Tourettov sindrom, Huntingtonova bolezen, manična depresija in druge, ki so povezane z raznolikostjo različnih motivov in razlikami v komunikaciji med različnimi proteinskimi partnerji.

Celoten članek je dostopen na naslednji povezavi.

Avtorji: Kaja Blagotinšek Cokan, Maša Mavri, Catrin Sian Rutland, Sanja Glišić, Milan Senćanski, Milka Vrecl, Valentina Kubale