Urejanje telesne teže je natančno urejan proces, ki zahteva natančno sodelovanje perifernih in centralnih centrov za zaznavanje energije in urejanje porabe energije. Glavni urejevalec energetske bilance na periferiji je trebušna slinavka z izločanje glukagona in inzulina. Ta hormona urejata shranjevanje glukoze v različnih tkivih, in izkoriščanje energetskih rezerv kadar je to potrebno. Poleg tega ima zelo pomembno vlogo pri urejanju telesne teže in energetskega ravnovesja v telesu centralni živčni sistem. Znano je, da je glavno mesto urejanja energetskega ravnovesja v telesu hipotalamus, v katerem sta med najpombnejšimi jedri za urejanje telesne teže arkvatno in paraventrikularno jedro. Poleg arkvatnega in paraventrikularnega jedra pa imajo pomembno vlogo pri urejanji energetskega ravnovesja tudi dorzomedialno jedro, ventromedialno jedro (VMH) in stranski hipotalamus, čeprav njihove vloge niso tako natančno znane. VMH se je dolgo smatral kot center za sitost, ker so raziskave v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kazale, da poškodovanje VMH vodi v debelost zaradi povečanega hranjenja. To je bilo postavljeno pod vprašaj z novejšimi raziskavami, vključno z raziskavo nosilca predlaganega projekta, ki kažejo pomembnejšo vlogo VMH pri urejanju spontane fizične aktivnosti kot pri urejanju apetita. Naše raziskave z mišmi brez gena SF-1, pri katerih se ne razvije VMH, so tako pokazale, da te miši postanejo debele, glavni vzrok za debelost pa je močno zmanjšana fizična aktivnost in ne povečano hranjenje. Mehanizmi, ki urejajo motivacijo za fizično aktivnost so mnogo slabše proučeni kot mehanizmi za urejanje apetita, zato še vedno ne vem natančno, kaj je vzrok za debelost pri miših brez gena SF-1. Več raziskav v zadnjih letih je nakazalo na pomembno vlogo VMH pri zaznavanju glukoze. Čeprav to še ni splošno sprejeto, več raziskav podpira to hipotezo. Če je ta hipoteza pravilna, bi lahko moteno zaznavanje glukoze v VMH pojasnilo debelost zaradi neaktivnosti pri miših brez gena SF-1 (in drugih mišjih modelih). Če takšen miši niso sposobne zaznavati glukoze v krvi, bi to za njih lahko pomenilo sporočilo, da je potrebno z energijo varčevati, ker bi možgani sprejeli sporočilo, da energije v telesu ni dovolj. To bi lahko povzročilo zmanjšanje fizične aktivnosti, posledica tega pa bi bila debelost, ker bi se odvečna, neporabljena energija shranjevala v obliki maščobnih zalog. V predlaganih raziskavah bomo zato natančneje proučili vlogo VMH pri zaznavanju glukoze pri navadnih miših in miših brez gena SF-1. Ugotovili bomo, ali je zaznavanje glukoze moteno pri miših brez gena SF-1, če lahko vplivamo na debelost s presaditvijo normalnih celic iz VMH v območje VMH pri odraslih miših brez gena SF-1, če ima zmanjšanje aktivnosti gena SF-1 pri odraslih miših enake posledice kot odsotnost gena SF-1 že v razvoju in če je pri miših brez gena SF-1 moteno delovanje trebušne slinavke, saj nekatere raziskave kažejo na neposredno povezavo med VMH in trebušno slinavko. Za dosego ciljev bomo uporabili imunohistokemijo s protitelesi proti beljakovinam, ki sodelujejo pri zaznavanju glukoze, zaznavanje kalcija v realnem času v živih možganskih rezinah, presaditev normalnih celic VMH v možgane miši brez gena SF-1, utišanje gena SF-1 s pomočjo siRNA metode ter zaznavanje kalcija v živih rezinah trebušne slinavke za ugotavljanje delovanja le-te.
