Virus opičjih koz

Virus opičjih koz je v Evropi redek pojav, običajno je ugotovljen pri potnikih prispelih iz držav Afrike, kjer je endemično prisoten.

Gre za eksotično bolezen, saj je do leta 2003, ko je bil virus vnesen v ZDA veljalo, da se pojavlja pri ljudeh le v določenih tropskih delih Afrike. Letos so tudi v Sloveniji potrdili prvi primer okužbe z virusom opičjih koz pri človeku. Virus opičjih koz ali angleško Monkeypox virus je uvrščen v družino Poxviridae in rod Orthopoxvirus. Poksvirusi so večji virusi, opečno-jajčaste oblike, ki merijo v dolžino do 400nm in imajo premer do 250nm. Genom predstavlja dvojno vijačna molekula DNA, dolga 197 kilobaznih parov, ki kodira od 130 do 320 strukturnih in nestrukturnih proteinov. Filogenetsko je virus opičjih koz bližnji sorodnik virusa črnih koz, povzročitelja črnih koz ljudi. Samo v 20 stoletju so okužbe z virusom črnih koz zahtevale preko 500 milijonov človeških življenj. Po zaslugi uspešnega programa preventivnega cepljenja smo do leta 1980 to bolezen izkoreninili. V rod Orthopoxvirus so poleg virusa črnih koz in virusa opičjih koz uvrščene tudi druge vrste  kot na primer virus govejih koz (Cowpox virus), virus kameljih (Camelpox virus), skunkovih (Skunkpox virus) in rakunskih (Raccoon poxvirus) koz. Znotraj tega rodu je v Evropi enzootično prisoten virus govejih koz. Rezervoar virusa govejih koz  so glodavci od koder se lahko razširi na mačke, govedo in tudi človeka. Dovzetne so tudi Afriške vrste živali, ki jih v našem prostoru srečamo v živalskih vrtovih kot so levi, pume, jaguarji, alpake, sloni in druge. Človek na okužbo z virusom govejih koz ne odreagira sistemsko, pojavijo se posamezne mukopurulentne spremembe na koži rok, vratu ali obraza, ki po nekaj tednih izzvenijo. Virus kravjih koz pa pri govedu povzroča lokalne spremembe na koži vimena in seskov in se v hlevu razširi med procesom molže. Kravje koze pri mačkah povzročijo nekrotizirajoči dermatitis pogosto na glavi in ustnicah, ki pa se lahko razširi na kožo po telesu kakor tudi na sluznice ustne votline. Včasih okužba vodi tudi v respiratorno obolenje, kar pa je za mačko pogosto usodno.

Tudi virus opičjih koz ima zoonotski značaj z zelo širokim naborom gostiteljev. Izbruhi teh okužb se pojavljajo zlasti v področju deževnih gozdov centralne Afrike. Najprej je bil ugotovljen leta 1958 na Danskem pri uvoženih opicah iz Konga. Prvi primer opičjih koz pri človeku pa so potrdili v Kongu leta  1970. Rezervoar virusa v Afriki predstavljajo različni divji glodavci in opice. Na človeka se prenese z direktnim kontaktom z okuženo živaljo ali preko termično neobdelane hrane. Virus pa se prenaša tudi iz okuženega na neokuženega človeka zlasti preko tesnega kontakta ali kapljično, ker se virus v fazi viremije prenaša na kratke razdalje tudi z izdihanim zrakom. 

Klinični znaki in simptomi okužbe so sicer zelo podobni črnim kozam vendar bistveno blažji. Začetni simptomi se kažejo v povišani telesni temperaturi, bolečinah v mišicah, povečanih bezgavkah in izčrpanosti. Razvijejo se mukopurulentni izpuščaji, ki se centrifugalno širijo po koži in se preoblikujejo v kraste. Leta 2003 so pri 82 ljudeh prvič poročali o večjem izbruhu opičjih koz v ZDA. Vzrok izbruhu gre iskati v uvozu različnih glodavcev iz Afrike kot so veverice (Funisciurus spp.), podgane (Cricetomys spp.), miši (Graphiurus spp.) in prerijske pse (Cynomys spp). V tem primeru ni bilo  smrtnih primerov, dva otroka sta bila zdravljena v intenzivnem oddelku bolnišnice. Poznano je, da ljudje cepljeni proti črnim kozam blago ali pa sploh ne zbolijo. Variabilnost v odstotkih smrtnih primerov lahko odraža nepopolno oceno skupnega števila primerov, spremembe v opredelitvi primerov in variabilnosti virulence virusnih sevov. Izbruh v  ZDA je bil povzročen z blažjim virusnim sevom. Poročila iz Konga navajajo od 3 do 33 % smrtnost pri ljudeh, vendar moramo pri interpretaciji upoštevati odvisnost od razlik v izpostavljenosti virusu, dovzetnosti zanj in zdravstveni oskrbi prebivalstva v tej državi. 

Opičje koze so bile potrjene tudi pri, činčilah, kuncih, ježih, miših, podganah, vevericah Literatura opisuje tudi primer opičjih koz pri mački ne pa pri psu. Eksperimentalna okužba morskih prašičkov in zlatih hrčkov je pokazala, da so bile te živali odporne na virus opičjih koz. Po aplikaciji ni bilo vidnih simptomov bolezni razen edema na mestu inokulacije kljub velikim dozi virusa ni bilo očitnih znakov bolezni. Odrasli kunci po okužbi z visokimi dozami odreagirajo z  generaliziranimi izpuščaji 

Verjetnost prenosa virusa iz živali na človeka kakor tudi  iz človeka na človeka pa se vsekakor povečuje z zmanjševanjem populacije ljudi, ki je bila še deležna cepljenja proti črnim kozam. Ta cepiva dajejo namreč določeno navzkrižno zaščito tudi proti okužbi z virusom opičjih koz. Pojavlja se vprašanje, kako je z okužbami pri psih in mačkah. Do sedaj okužba pri psih še ni bila dokazana.

Pojavljanje opičjih koze pri ljudeh v Afriki je vsekakor v povezavi z lovljenjem in uživanjem različnih divjih živali. Primeri opičjih koz pri ljudeh severne poloble pa so vezani na neposreden kontakt z okuženimi živalmi iz uvoza ali so posledica prenosa iz človeka na človeka. Domnevamo, da glodavci v našem prostoru še niso okuženi z virusom opičjih koz, potencialno pa so vsekakor izpostavljeni ljudje ki se ukvarjajo s trgovino z ljubiteljskimi in eksotičnimi glodavci, zlasti če ti izvirajo iz endemičnih območij. Popoln seznam živalskih gostiteljev virusa opičjih koz je še nepoznan. Pri okužbi veveric (Spermophilus tridecemlineatus) z intranazalno ali intraperitonealno inokulacijo se je pri živalih v štirih do petih dni po okužbi  pojavila anoreksija in letargija z respiratorno stisko in poginom. Za virus so tudi zelo dojemljivi glodavci imenovani prerijski psi (Cynomys spp.), ki jih imamo tudi kot hišne ljubljenčke. Izpuščaji po telesu so se pojavili v 9 -12 dneh po intranazalni inokulaciji virusa. Opazili so tudi izcedek iz nosu, dihalne stiske in pogine. Doza virusa ob inokulaciji ima bistven vpliv na samo obolevnost in umrljivost.

Prisotnost novega virusa v našem okolju lahko vzbudi različne strahove, še zlasti, ker so spomini na epidemijo COVID-19 še kako živi. Nekaj optimizma nam vlivajo podatki o pomembnih razlikah med virusom opičjih koz in virusom SARS-CoV-2:

1. Virus opičjih koz je bistveno manj kužen, za okužbo je potreben testen stik. 
2. Genom virusa opičjih koz je molekula DNA. Za to skupino virusov je značilna bistveno manjša spremenljivost v primerjavi z virusom SARS-CoV-2.
3. Razen v endemičnem območju Afrike, glodavci niso rezervoar virusa opičjih koz.
4. Populacija ljudi starejših od 50 let je cepljena proti črnim kozam in tako dobro zaščitena pred boleznijo opičjih koz.

Viri:

1. Raymond S Weinstein. Should remaining stockpiles of smallpox virus (variola) be destroyed? Emerg Infect Dis 2011 Apr;17(4):681-3.
2. SandraEssbauerMartinPfefferHermannMeyer: Zoonotic poxviruses Vet Microbiol 2010 Jan 27;140(3-4):229-36.
3. Susan M. Bernard * and Steven A. Anderson Qualitative Assessment of Risk for Monkeypox Associated with Domestic Trade in Certain Animal Species, United States. Emerg Infect Dis. 2006 Dec; 12(12): 1827–1833