Prostoživeče živali so dober pokazatelj onesnaženosti okolja

lukam — Thu, 14 Mar 2024 10:24:00 +0000

Prostoživeče živali so dober pokazatelj onesnaženosti okolja lukam Čet, 03/14/2024 - 11:24 Inštitut za patologijo, sodno veterinarstvo, prostoživeče živali, čebele in akvakulturo lisica pesticidi prostoživeče živali Aktualno Raziskovanje Strokovno

Na lisicah smo izvedli prvo študijo o pojavnosti strupov za zatiranje glodavcev pri neciljnih živalskih vrstah v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu.

Skrb za ohranitev okolja je ena temeljnih prioritet, ki si jih je zastavila Evropska Unija. Naravo in biotsko raznovrstnost že vrsto let varuje več zakonov, ki se danes vključujejo v širši okvir Evropskega zelenega dogovora, ki je ena od šestih krovnih prednostnih nalog Evropske komisije v obdobju 2019‒2024. Evropski in svetovni interes za raziskave okolja je velik, kar tudi področju Veterinarske medicine daje velike možnosti za doprinos k tem prizadevanjem.

Prostoživeče živali so dober pokazatelj (bioindikator) onesnaženosti okolja, ki vpliva na celoten ekosistem. Prav zato smo na Veterinarski fakulteti pričeli z raziskavami ugotavljanja prisotnosti kontaminantov okolja na reprezentativnih živalskih vrstah v Sloveniji ter ovrednotenju njihovih toksičnih učinkov za izvedbo integralne ocene tveganja za zastrupitve.

Na lisicah (Vulpes vulpes) smo izvedli prvo študijo o pojavnosti strupov za zatiranje glodavcev pri neciljnih živalskih vrstah v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu. V jetrih smo ugotovili statistično višje koncentracije ostankov rodenticidnih pesticidov z antikoagulantnim delovanjem, kot primerljive raziskave v Evropi in svetu, kar je odkrilo in opozorilo na znaten okoljski problem sekundarnih zastrupitev v naši državi in regiji. Rezultati raziskave so v povezavi z rezultati izvedene ankete pri izvajalcih dejavnosti dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije (DDD), ki dokazujejo porast uporabe čedalje bolj strupenih substanc iz druge generacije rodenticidov, predvsem zaradi povečane odpornosti glodavcev na tovrstne manj strupene in v preteklosti bolj uporabljane substance. Ugotovljene koncentracije rodenticidov smo povezali z regionalnimi in lokalnimi urbanizacijskimi in agronomskimi dejavniki. Rezultati raziskave bodo prispevali k poznavanju zaščite evropskih ekosistemov, saj prostoživeče živali niso omejene z državnimi mejami.

Povezava do objave znanstvenega članka v reviji Science of the Total Environment: https://doi.org/10.1016/j.scitotenv.2024.170400

Avtorji: Vesna Cerkvenik Flajs, Detlef Schenke, Diana Žele Vengušt, Simona Korenjak Černe, Anton Perpar in Gorazd Vengušt

Sodelujoče institucije:

Univerza v Ljubljani, Veterinarska fakulteta;
Julius Kühn Institute (JKI) ‒ Federal Research Centre for Cultivated Plants, Berlin, Nemčija;
Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta;
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta;
Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko, Ljubljana.

Nevarna razmerja: Zveri na našem dvorišču

lukam — Fri, 10 Feb 2023 08:36:48 +0000

Nevarna razmerja: Zveri na našem dvorišču lukam Pet, 02/10/2023 - 09:36 Inštitut za patologijo, sodno veterinarstvo, prostoživeče živali, čebele in akvakulturo Echinococcus multilocularis Echinococcus granulosus sensu stricto Echinococcus canadensis PCR v realnem času lisica šakal prostoživeče živali Raziskovanje

Ehinokokoza pri zvereh v Sloveniji

V 5. stoletju želi nadobudni zdravnik Hipokrat, po številnih poskusih zdravljenja, odkriti kaj je ubilo njegove paciente. Pregleda njihove organe in v njih opazi različno velike, z vodo napolnjene ciste, zato bolezen poimenuje »s tekočino napolnjena jetra«. Že takrat ve, da so v bolezen vpletene živali vendar ne ve kako. Minejo tisočletja in danes vemo, da je takrat Hipokrat odkril pravzaprav dve bolezni, cistično in alveolarno ehinokokozo, ki ju kratko imenujemo tudi ehinokokoza ali mehurjavost in ju pri človeku povzročata pasja in lisičja trakulja. Ljudje se okužimo, če po nesreči pridemo v stik z okuženimi iztrebki prostoživečih (lisice, volkovi, kune, jazbeci) ali domačih mesojedov (pes ali mačka), ki vsebujejo jajčeca trakulj. Tveganje za okužbo lahko bistveno zmanjšamo že samo s tem, da naše pse in mačke redno razglistimo zlasti če lovijo male glodavce ali jedo nepregledano drobovino vsejedov (npr.prašič) in prežvekovalcev. V naši raziskavi smo odgovore iskali neposredno pri naslovniku t.j. lisicah, kunah, volkovih, šakalih, risih in vidri (https://www.mdpi.com/2076-2615/12/17/2223).

S pomočjo molekularnih metod smo ocenili razširjenost trakulje Echinococcus multilocularis (EM), E. canadensis in E. granulosus sensu stricto v blatu prostoživeče populacije lisic, volkov, šakalov, kun, risov, jazbecev in vider v Sloveniji. Prisotnost dednega materiala zajedavca EM smo ugotovili pri kar 29,1 % pregledanih lisic in 18 % pregledanih šakalih, kar nas uvršča v države z visoko pojavnostjo tega zajedavca. Ostalih iskanih vrst trakulj nismo potrdili. Ugotovili smo, da je razširjenost EM povezana z regijo iz katere izvira vzorec, ne pa tudi z vrsto, starostjo ali spolom živali. V osrednji in južni Sloveniji je tako največja prevalenca EM in s tem tudi tveganje za okužbo. Zaradi širjenja habitata in naraščajoče populacije pa menimo, da lahko šakal v prihodnosti postane pomemben vir okužbe z EM.

Avtorji: Petra Bandelj, Rok Blagus, Gorazd Vengušt in Diana Žele Vengušt